Libeliče
Po zasedbi Mežiške doline novembra 1918 je nadporočnik Franjo Malgaj v soglasju z generalom Rudolfom Maistrom zasedel Pliberk in Velikovec. Maister pa je s pomočjo enot ljubljanskega pešpolka na začetku decembra zasedel Dravograd, Labot, Grebinj, Mali Šentvid ob Krki, Tinje in Št. Pavel ter okrepil enote na Muti in v Marenbergu, kjer je proti koncu leta 1918 kot talce dal v Maribor odpeljati 12 nemških tržanov. Kmalu je bilo ustanovljeno Obmejno poveljstvo za vzhodno Koroško, Maister pa je bil odtlej pristojen le za Štajersko.
5. maja 1919 je general Maister po posvetu s polkovnikom Milanom Bleiweisom v Dravogradu zopet prevzel začasno poveljstvo nad slovenskimi četami, ki so se umikale v aprilsko-majski ofenzivi in ob prodoru avstrijskih sil. Takrat je bilo Obmejno poveljstvo za vzhodno Koroško odpravljeno in pristojnost nad tem območjem je spet dobil general Maister.
V ofenzivi jugoslovanskih sil od 28. maja do 6. junija 1919 je general Maister poveljeval Labotskemu odredu. Izhodišče je imel v zgornjem delu Dravske doline. Njegova naloga je bila zavzeti Dravograd in Labot ter prodirati po ozemlju na levem bregu Drave, kar je skupaj s sosednjim Koroškim odredom tudi izvršil – boji za severno mejo – Koroška.
Po končanih bojih so Libeliče postale del plebiscitne cone A. Čeprav je na plebiscitu 10. oktobra 1920 57 % prebivalcev glasovalo za Jugoslavijo, so prišle pod Avstrijo. Zavedni krajani se s tem niso sprijaznili, začeli so z vztrajnimi akcijami za spremembo meje. Pomagalo jim je dejstvo, da meja še ni bila dokončno določena in da je bil njihov krajan Rudolf Mencin član komisije za razmejitev. Leta 1922 so končno dosegli priključitev k Jugoslaviji. O tem govori stalna zbirka v župnišču Libeliče.
